Trajnost je danes del skoraj vsake korporativne zgodbe, a po podatkih EU je bilo kar 53 % okoljskih trditev zavajajočih, nejasnih ali neutemeljenih, kar neposredno vpliva na zaupanje potrošnikov, investitorjev in regulatorjev.

V praksi greenwashing redko pomeni zavestno zavajanje. Pogosteje gre za pomanjkljivo razumevanje vplivov, selektivno poročanje ali nepovezano trajnostno komunikacijo. Če komunicirate trajnost, ESG ali družbeno odgovornost, bodite pozorni na teh 7 klasičnih grehov zelenega zavajanja:

1. Skriti kompromis (Hidden trade-off)
Poudarjanje izboljšav na enem področju ob hkratnem zanemarjanju negativnih vplivov drugje v vrednostni verigi.

2. Nepomembnost (Irrelevance)
Izpostavljanje praks, ki so zakonsko obvezne ali industrijski standard, kot konkurenčne prednosti.

3. Lažne ali zavajajoče oznake (False labels)
Uporaba nepreverjenih, neobstoječih ali nejasnih certifikacij brez realne vsebine.

4. Pomanjkanje dokazov (No proof)
Navajanje okoljskih ali družbenih trditev brez kvantitativnih podatkov, metodologije ali neodvisne verifikacije.

5. Nejasna terminologija (Vagueness)
Uporaba splošnih pojmov (npr. »trajnostno«, »zeleno«, »etično«) brez jasne opredelitve in merljivih ciljev.

6. Manjše zlo (Lesser of two evils)
Relativiziranje negativnih vplivov z majhnimi izboljšavami v dejavnostih, ki so v osnovi okoljsko ali družbeno problematične.

7. Neresnične trditve (Lying)
Zavajajoče ali napačne navedbe, bodisi namerne ali posledica slabega upravljanja podatkov.

Trajnostna komunikacija ne more več obstajati ločeno od upravljanja podatkov, skladnosti in strategije. Verodostojnost danes temelji na sledljivosti, primerljivosti in pripravljenosti na transparentno razpravo, tudi o neuspehih.

Preberite več na: https://impactreporting.co.uk/what-are-the-seven-sins-of-greenwashing/